Predava: dr. Nadja Zupan Hajna (Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU)
Lokacija: dvorana Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU (Gosposka 16, Ljubljana)
V zadnjih tridesetih letih sta preučevanje in interpretacija površinskih ter jamskih sedimentov na slovenskem krasu potekala v skladu z razvojem poznavanja kraških procesov in teoretičnih modelov ter z razvojem datacijskih metod. Predmet raziskav so bili predvsem klastični sedimenti na površju in v jamah, ki so si različni glede granulacije, barve, teksture, transporta, izvora (avtohtoni ali alohtoni; alogeni- fluvialni, glacialni, pobočni, tla) in diageneze.
V predavanju bodo predstavljena že objavljena in nova spoznanja o jamskih ter površinskih sedimentih. Poudarek bo na sistematičnih raziskavah jamskih sedimentov, ki jih izvajamo sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Inštituta za geologijo CAS v sodelovanju s številnimi kolegi s celega sveta zadnjih 22 let. Predvsem naj izpostavim kolege, ki so tudi največkrat soavtorji objav: Andrej Mihevc, Pavel Bosák, Petr Pruner, Helena Hercman in Ivan Horáček.
Za ugotavljanje starosti sedimentov so bile uporabljene številne numerične in primerjalne datacijske metode. Raziskave so jasno pokazale, da so jamskih sedimenti stari do 5 Ma, ponekod pa tudi več; prej je veljalo, da so se jamski sedimenti odlagali večinoma v času pleistocena in da kras in jame niso veliko starejši. Večina raziskav je bila izvedena v JZ Sloveniji, to je na severozahodnem delu Dinarskega krasa. V 42 sedimentnih profilih iz aktivnih, reliktnih in brezstropih jam ter površja je bilo odvzetih in analiziranih več kot 4000 vzorcev. Uporabljene so bile standardne paleontološke, sedimentološke, mineraloške (npr. XRD-rentgenska difrakcija), paleomagnetne, numerične (npr. U/Th, C14, kozmični nuklidi) in druge metode (npr. stabilni izotopi). Za večino proučevanih profilov jamskih sedimentov je bilo značilno izmenjavanje N- (normalno) in R- (reverzno) polariziranih magnetocon ali pa prisotnost kratkotrajnih ekskurzij magnetnega polja. Meje med magnetoconami običajno predstavljajo tudi čas paleo-okoljskih sprememb. Zanimivo je tudi, da je bila v sedmentaciji pliokvartarna meja zaznana bolj kot izjema kot pravilo in da je bilo v glavnem prisotno neprekinjeno odlaganje iz pliocena v pleistocen. Sedimentacija alogenih sedimentov v jamah je bila največkrat prekinjena s spremembo lege jame v hidrološkem profilu, to smo največkrat lahko povezali z regionalnim tektonskim dogajanjem.
Paleomagnetni rezultati, v kombinaciji z drugimi metodami datiranja, so tako premaknili možen začetek zakrasevanja, procesov zapolnjevanja jam in speleogeneze v Sloveniji daleč pod mejo med terciarjem in kvartarjem. Iz rezultatov so bile v izbranih primerih narejene tudi interpretacije tektonskega in geomorfnega razvoja raziskovanih območjih, vendar nas pri interpretacijah večina dela še čaka.
